.

LITERARNI NATEČAJ 17. FESTIVALA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE

Društvo upokojenih pedagoških delavcev je letos razpisal literarni natečaj »SKUPAJ ZA JUTRI«, saj je njihov glavni cilj povezovanje vseh generacij.V kategoriji III. triade je naš učenec SEBASTJAN REDEK, 8. c, osvojil 2. mesto s svojim spisom Drugačni so med nami (mentorica Urša Krvina).Podelitev nagrad najboljšim bo septembra v Ljubljani, ko se bo odvijal 17. Festival za tretje življenjsko obdobje.

DRUGAČNI SO MED NAMI (Sebastjan Redek, 8. c)

 

Ime mi je Maks in hodim v 8. razred. Sem čisto povprečen najstnik s čisto navadnimi težavami, ki jih ima vsak fant v mojih letih. S temi težavami se še da shajati: šola, punce, mozolji. Ampak kaj, če imaš poleg teh problemov še druge, večje težave? Potem ti kar oteži življenje. In kaj sledi? Nezaupljivost staršev, slabe ocene, nenaklonjenost prijateljev. Zelo sem vesel, da takih težav nimam. V šoli imam še toliko dobre ocene, da naredim vsak razred, in s prijatelji se tudi še kar dobro razumem in res upam, da bo tako ostalo še nekaj časa. Pri puncah sem tudi še kar v redu zapisan; vsaj moji blond lasje, upam. To je vse, kar vidijo na meni. Žal.

Kakorkoli, vsak dan hodim v šolo, igram nogomet s prijatelji in vsi dnevi so si enaki. V moje življenje ni stopilo nič razburljivega (razen mozoljev) do današnjega ponedeljkovega jutra. Pri etiki sem umiral od dolgčasa, ko so se vrata odprla in v razred je vstopil ravnatelj z nekim fantom ob sebi. Bil je črn. Imel je čudno oblikovan nos, ustnice, ušesa. Nato je začel ravnatelj razlagati, kako mu je ime, od kod je in da ga moramo sprejeti medse kot sebi enakega in podobne traparije. Ime mu je Mutombo in prihaja iz Sudana. Ne zanima me, kdo je in od kod je, samo da ne bo silil vame. In kaj se je zgodilo? Dobil je mesto poleg mene! Če nočeš, da te obravnavajo kot norca, ne dovoli, da se kakšen novinec usede poleg tebe. Vsi novinci so čudni. A jaz ne bi mogel dobiti bolj čudnega novinca. Mogoče sem začel gojiti predsodke, ker se še nikoli nisem znašel tako blizu črnca. Sem zato slab človek?

Kakorkoli, odstopil sem mu mesto in ura se je nadaljevala. Seveda črnec ni kapiral besede in začel je gledati mene. Ne morem mu pomagati, saj tudi jaz ne govorim njegovega jezika. Začel se je smehljati. Kako me lahko spravi v vse bolj neroden položaj! Nenadoma ga je v glavo zadela kepa papirja. Pogledal sem nazaj in videl tri največje frajerje razreda, kako so že delali novo kepo papirja. Ta je bila namenjena meni. Nisem mogel verjeti. Še dan prej sem se družil s temi fanti in z njimi zbijal šale. Zdaj pa sem njihova tarča posmehov in to samo zato, ker se je ta Mutombo usedel poleg mene?! Mama mi je rekla, naj ignoriram ljudi, ki me žalijo, in to sem tudi storil. Ampak to moje “trpljenje” se ni hotelo nehati, pravzaprav je iz dneva v dan postajalo huje. A novincu se je godilo še huje. Ko smo pri telovadbi zbirali igralce za ekipe, je bil vedno zadnji izbran, kot da bi bil kakšen odpadek. Pri igri so ga pustili na robu igrišča in se niso zmenili zanj. Pri malici so ga odrivali iz vrste in ko je prišel na vrsto, hrane ni bilo več. Če so bili na jedilniku oreščki in kosmiči, so ga obmetavali z njimi. Na hodnikih so ga spotikali in včasih udarili. Ko smo glasno brali pri slovenščini, so ga prekinjali in klicali “begunec”. Najhuje pri vsem tem je bilo, da jih učitelji niso videli. Tako jim nisem mogel povedati, saj mi nihče ne bi verjel. Ostali učenci si niso upali povedati učiteljem, saj so se bali, da jih bo dočakala ista usoda.

A tudi meni je postajalo hudo. Na igrišču me niso hoteli sprejeti, da bi z njimi igral nogomet. Nihče več se ni hotel pogovarjati z mano, sošolci so se me izogibali. Pri urah sem sedel sam, moj sosed je postajal ta novinec. Začeli so me obravnavati kot njega. Klicali so naju “osamljeni parček”. Doslej z njim še nisem spregovoril besede. Staršem nisem hotel povedati. To sem hotel rešiti sam. Hotel sem tem fantom pokazati, da nisva šibka in da nisva kot dve smeti za odpad. Ampak kako?

Danes sem Mutomba povabil domov. Nisem vedel, da se je naučil angleščine. Izvedel sem, da ima brata in sestro. Oče mu je umrl v vojni in z materjo in družino je pobegnil sem. Izvedel sem tudi, da je imel veliko prijateljev in da je rad igral nogomet. In sedaj je tukaj, sem si mislil. Nobenih prijateljev, nikogar, da bi mu lahko zaupal, nikogar, ki bi mu stal ob strani. Vsi ga prezirajo. Sprva sem ga tudi jaz. A bolj kot sem ga spoznaval, bolj sem se zavedal, da je tudi on človek, ki si zasluži vsaj kanček ljubezni. Nazadnje sem ostal brez prijateljev in prijatelje vsak potrebuje, kajne?

Po kakšni uri sem se poslovil in odpravil domov. Nikoli si ne bi mislil, da so ljudje iz Afrike tako prijazni. Pri tem sem se nasmehnil. Doma me je v sobi obiskala mama.

»Maks,« je začela. »Razmišljam, da bi tako tebi kot meni koristilo nekaj dni dopusta. Vem, da to potrebuješ, saj si zadnje čase nekam žalosten. Vem, da nima smisla, da silim vate in te sprašujem, kaj je narobe, ampak mislim, da je tako najbolje. Nameravala sem iti v toplice.« Le stežka sem privolil. Kaj bo z Mutombom, ko me ne bo? Ga bodo sošolci še bolj zbadali? Mama je rekla, da greva samo za nekaj dni. Saj se bom hitro vrnil.

In tako sva šla. Za nekaj dni sva odšla v toplice. Bilo je super. Hrana, bazeni, tobogani … Bil sem kot v nebesih. Moji sošolci so bili kot umazanija in ta dopust kot vroča prha, ki jo spere. A vseeno sem v mislih ostal na trdnih tleh. Naslednji dan se moram vrniti v šolo, med sošolce. Ko bi bil ta zadnji dan dolg celo večnost …

Ko sem tako razmišljal, je do mene stopila mama. V roki je držala telefon, v drugi robček. Jokala je. »Maks …« Ni ji bilo treba reči, kaj se je zgodilo. V oči so mi stopile solze. Objela sva se. »Kako?« sem vprašal. »Ni več prenašal sošolcev, Maks. Nobenemu ni povedal, razen tebi. Ne vem, zakaj, kako … Prerezal si je žile, Maks.« Še močneje sem zajokal.

Še tisti dan sva odšla. Na pogreb. Tega si ni zaslužil. Tega sem vajen iz filmov. Ampak to ni film. To je resničnost. In Mutombe ne bom nikoli več videl. Na pogreb ni prišlo veliko ljudi. Nekaj njegovih sorodnikov in midva z mamo. Ko je pogrebnik stopil do mene in me prosil, da bi povedal nekaj poslovilnih besed, sem rekel: »Bil je moj prijatelj,« in stekel stran.

 

(Skupno 10.887 obiskov, današnjih obiskov 6)
Dostopnost