Društvo za Združene narode za Slovenijo je ob dnevu človekovih pravic razpisalo likovni, fotografski in literarni natečaj »Ko se srečamo, spremenimo svet«. Prvo mesto na literarnem področju je strokovna komisija podelila učencu Sebastianu Redku, 9. c, ki se je 11. 12. 2017 tudi udeležil podelitve priznanj v Mestni hiši občine Ljubljana. Čestitamo!
Mentorica Urša Krvina
Ko se srečamo, spremenimo svet
Zdravo, me veseli, da sva se spoznala. Saj bi ti dal roko, pa ne morem vstati. Sem namreč invalid. Od trenutka, ko so me v drugem razredu porinili z vrha stopnišča in sem priletel na tilnik. Ni me bolelo samo ob udarcu, to mine hitro, bolelo me je znotraj, to boli še dolgo za tem. Nekatere stvari bolijo vse življenje. S tem mislim na ponižanje in obrekovanje. Nikoli si nisem predstavljal, da je življenje invalida tako zapleteno. Verjetno sploh ne razmišljaš, ko si zjutraj oblečeš hlače in obuješ čevlje. No, lahko si predstavljaš, kako je meni. Vse, kar delaš, delam jaz drugače. Zato sem z leti postal drugačen. Ampak ljudje so se navadili name in začeli živeti, kot da me ni. To je še najbolj boleče. Zato sem vedno najbolj vesel, ko se poleti odpravimo na morje, v gore, kamorkoli, samo da grem stran od te bolečine. Seveda nikoli ne veš, kakšni so ljudje drugod in kako se bodo obnašali do »drugačnih«. Lahko ti povem o tem, kako sem bil sprejet kot drugim enak, in o tem, kako slabo so me ponekod obravnavali. Bi raje najprej slišal dobro zgodbo? No, takole je bilo:
Bilo je ob koncu šolskega leta in ljudje so se odpravljali na dopust. Moji starši so si zaželeli nekaj novega, svežega in tako smo se namesto na Hrvaško odpeljali na letališče in odleteli v Španijo. Upal sem, da me bo letos doletela sreča in bom preživel mirne počitnice brez kakršnihkoli težav, ki sem jih doživel leto poprej … ampak o tem bom govoril kasneje.
Če izvzamem težave na letalu, kjer ni bilo ravno veliko prostora za invalidski voziček, je bilo potovanje v redu. Super. Sedaj sem v Španiji. In kaj zdaj? Plavanje? Ja, počitnice meni ne pomenijo dosti, samo okolje menjam. Pa je bilo res tako?
Zgodilo se je že prvi dan. S starši sem »hodil« po mestu, ko sem se naenkrat od njih ločil in se znašel sam. Naj jih poiščem? Ne, ne bo ju skrbelo. Kaj se invalidu sploh še lahko zgodi. Tako sem se poganjal z vozičkom ob obali in opazoval sončni zahod. Kar naenkrat se je pred menoj ustavila košarkarska žoga. Tudi jaz sem ustavil voziček in poskušal prijeti žogo, ampak je nisem mogel doseči. Potem se je zraven mene znašel deček, star okoli deset let. Pobral je žogo in mi jo previdno vrgel v naročje. Nato je s prstom pokazal na mojo desno in zagledal sem košarkarsko igrišče. Bilo je staro, črte obledele in mreže na koših strgane. Ampak igrišče je le bilo. In na tem igrišču je bilo najmanj ducat otrok, ki so me radovedno opazovali. Bili so temnopolti, jaz bel, imeli so črne lase, jaz blond, bili so v strganih oblačilih, jaz v lepih in zlikanih. Naenrat se fant ob meni zasmeji in še enkrat pokaže proti igrišču. Tudi otroci so se zasmejali. Želijo, da z njimi igram košarko? Saj je sploh ne znam. Ampak izkazalo se je, da to otrok sploh ne zanima. Deček ob meni je prijel držali vozička in me zapeljal na igrišče. Bil je previden in ni divjal, kot bi mogoče od teh otrok pričakoval. Znašel sem se v gruči otrok, obkrožen z radovednimi očmi. Nato smo pričeli igrati. Česa takšnega še nisem doživel. Otroci so se podili za žogo, kot da bi bila iz zlata, in vpili od veselja, ko so zadeli koš. Najbolj pa me je ganila njihova prijaznost in naklonjenost do mene. Deček, ki me pripeljal na igrišče, me je še naprej vozil po igrišču. Naenkrat sem od nekod dobil žogo, deček me popeljal do koša, vrgel sem … in zadel. Občutek je bil čudovit. Kljub temu da sem invalid, sem se z njimi igral, kot da se poznamo že od nekdaj. Ne spomnim se, koliko časa smo igrali. Bilo je že temno, v ušesih so mi odzvanjali valovi, vzkliki otrok in oddaljen hrup iz mestnih kavarn. Začelo me je skrbeti, kaj bosta rekla starša. Bil sem prepoten, roke so me bolele in imel sem polno komarjih pikov. A bil sem srečen kot še nikoli. Pravzaprav me ne zanima, kaj bosta rekla, samo da ju najdem, Jima bom že razložil, gotovo bosta razumela.
Tiste noči sem se zgodaj odpravil spat. Tako sta vsaj mislila starša, saj sem še dolgo v noč razmišljal o tistem večeru. Mogoče bi kar ostal tu, saj imam vse, kar potrebujem. Nekaj časa sem razmišljal o tem, ko sem doumel, da vse le ni tako preprosto. Ko sem takole premleval o vsem, sem se zalotil, da ponovno razmišljam o prejšnjih počitnicah, ko smo bili na Hrvaškem. Če jih primerjam z letošnjimi, je kot bi primerjal pekel in nebesa. Nerad razmišljam o tem. Ampak človek ima tako grde kot lepe spomine. Nekaterih se pač ne moreš znebiti, ker na tebi pustijo nevidno sled. Ampak obljubil sem ti, da ti bom povedal, kaj se je zgodilo.
Kot sem že rekel, se je zgodilo na Hrvaškem. Bilo je sredi poletja, vročina je bila neizprosna. Za nekoga kot jaz je to kar velik problem, saj ne morem kar skočiti v vodo, da bi se ohladil. Lahko pa sem si privoščil sladoled, čepico in lepo zasenčeno pot ob morju. Bil sem sam, nikogar ni bilo naokoli. Razen neke tolpe, ki se je potikala nedaleč stran od mene. Bili so fantje, stari toliko kot jaz, mogoče malo več. Bili so glasni, kadili so in pogledovali v mojo smer. Na mestu, kjer sem stal, je pisalo »samo za pešce«. So zato gledali v mojo smer? Ali zaradi nečesa drugega?. Tako velik prekršek to spet ni. To moje razmišljanje je zmotilo dejstvo, da se mi tolpa približuje. Prepozno sem opazil, da sem v svoji zasanjanosti odšel predaleč stran od ljudi. Kako neumni smo lahko včasih turisti. Saj se bom umaknil, če to želijo. Kar naenkrat so me ti fantje obkrožili in me nagovarjali v hrvaščini. Bolj slabo govorim hrvaško, ampak ker je podobna slovenščini, sem bistvo kar hitro dojel. Kršil sem pravilo in sedaj moram biti kaznovan. Ugovarjal sem in se opravičeval, ampak nič ni zaleglo. Najglasnejši v tolpi je prijel voziček in ga ne ravno nežno zapeljal proti obali. Bil sem nemočen. Kričal sem in opletal z rokami, oni so se smejali. Ko je voziček zadel gladino vode in me je nenaden hlad zmrazil, sem zakričal. Njihov smeh je bil še glasnejši. Fant, ki je poganjal moj voziček, se je ustavil šele, ko mi je voda segala do brade. Takrat je voziček spustil in stekel na obalo. Voda je bila tako mrzla, da sem komaj dihal, v pljučih me je stiskalo in po telesu so me grabili krči. Moram zaplavati, moram se ogreti. Ampak ne morem, noge me ne ubogajo, tako ali tako ne morem plavati samo z rokami. A to še ni bilo najhuje. Ko je fant prispel do obale, je nekaj šepetal svojim prijatejem in se hihital. Trenutek kasneje je v morje zraven mene priletel kamen. Obmetavajo me. Kamen me je oškropil in mi zameglil vid. Začeli so še ostali in kamenje je deževalo okoli mene. Kmalu je jok preglasil krike bolečin. Po najhujšem trenutku mojega življenja, se je končalo. Fantje so me še zadnjič ozmerjali in se v smehu odkradli stran. Ko so bili tako daleč stran, da me niso mogli več slišati, sem začel vpiti na pomoč. Predaleč sem, sem si mislil, bolj se potrudi. Čez nekaj časa sem zaslišal glasove. Moški in ženska sta se mi približevala. Ko sta me videla, sta osupnila. Moški je zabredel v vodo in potisnil voziček do obale. Ženska si je slekla jopico in jo ovila okoli mene. Nato sta me popeljala nazaj do stojnic, kjer sta se prej zadrževala moja starša. Ampak zdaj je že padal večerni mrak. Par me je ves čas ogovarjal v tujem jeziku, ki ga nisem razumel. Pa tudi če bi ga, ne bi mogel odgovarjati, ker sem se ves tresel.
Ko smo prispeli do centra mesta, sta z nasprotne ulice pridrvela moja starša. Mama me je objela in ihtela, kot da me noče nikoli več izgubiti, oče pa se je menil z mladim parom in ni vedel, kako bi jima izkazal hvaležnost. Le kaj bi brez njiju, sem si mislil. Ko sta se poslovila, pa sta me starša napadla: kje si bil, zakaj nama nisi nič povedal, si ranjen, si pil alkohol, kako naju je skrbelo … Prekinil sem ju z dvigom roke, pokazal na avto in ju proseče pogledal. To ni pomenilo nič drugega kot »samo stran od tod«.
Po dveh urah vožnje, ko sem se že ogrel s skodelico vroče čokolade in okrepčal s toplim sendvičem, sta me vprašala, kako se počutim. Skozi okno sem opazoval okolico in nekaj časa nisem nič rekel. Nato sem odgovoril: »Nikoli več ne želim na Hrvaško.«
Opomba: Ko sem si izbral Hrvaško kot kraj slabe izkušnje, nisem imel nič proti tej državi, saj to ni bistveno, temveč sporočilo zgodbe.
Sebastjan Redek, 9. c
