PRIZNANJA ZA TRI UČENKE NAŠE ŠOLE
Letošnja razpisana tema natečaja je bila »Gozdovi – les, naravno bogastvo in prihodnost moje domovine«. V sojih prispevkih so se avtorji vživeli v podobo različnih dreves, saj je Slovenija dežela gozdov, ki so pomemben del ohranjanja narave, življenjskega prostora različnih živih bitij in vrednota sami zase.
Priznanja za svoje prispevke so prejele:
- Ana Grašič, 8. c, za fotografije (mentorica Urša Krvina)
- Gaja Jovan, 6. b, za spis SKRIVNO ŽIVLJENJE DREVES (mentorica Zdenka Ivančič)
- Pika Kovač, 8. b, za spis SKRIVNOSTNI GOZD (mentorica Zdenka Ivančič)
Zaključna prireditev s podelitvijo priznanj bo 7. 6. 2017 na Vrhniki.
SKRIVNO ŽIVLJENJE DREVES (Gaja Jovan)
»Hej, Viki, a ni danes lep dan!« mi je zaklical Robi. Imela sem ga rada. Vedno me je nekako spravil v smeh in mi stal ob strani.
»Ja, imaš prav. Škoda, da se ne moremo žogati,« sem žalostno odgovorila. Kot majhna smrekica sem si vedno želela imeti žogo in se z njo igrati kumarice. Ampak to na žalost ni bilo izvedljivo. Vse, kar smo počeli, je bilo, da smo se cele dneve pogovarjali. Ko pa ne bi imeli tako globokih korenin, bi se lahko vsaj premikali. Po eni strani pa smo zelo pomembni, saj brez nas ne bi bilo zraka.
»A gremo štet sunke vetra, Viki?« je vprašal Simon.
Odgovorila sem: »Zakaj ne?« To smo počeli najraje. Tisti, ki ga je prvi začutil, je zmagal.
»O Viki, si pa dobra! Spet boš zmagala!« se je smejal Simon.
»Kaj pa naj, če pa ste tako slabi!« sem v hecu rekla. Še dobro, da je bila sobota, ker se mi v šolo sploh ni dalo iti. Veste zakaj? Spet smo se pogovarjali o bednih zdravilnih drevesih. Saj veste, lipovi cvetovi so dobri za čaj, smrekovi vršički dobri za kašelj itd. To je čisti dolgčas. Ampak včasih je potrebno potrpeti in poslušati, saj ti to velikokrat pride prav. Pa še kako zelo prav.
»Jutro mami, jutro oči,« sem pozdravila.
»Kako si spala?« je vprašala mami.
Kot vsak dan sem ji odgovorila: »V redu. Ni kaj za dodati.« Takrat pa sem se začela tresti … kot še nikoli v življenju.
»Viki, Viki, me slišiš?!« In moje življenje je zagrnila tema. Čista tema.
»Viki, zbudi se! Jaz sem, tvoja mami,« mi je nežno prigovarjal tihi glas. Takrat sem se zbudila.
»Kaj!? Kaj se je zgodilo?« sem prestrašeno zavpila. Vse, čisto vse me je bolelo.
»Vse bo še v redu, vse bo še v redu,« je bolj sebi kot meni govorila mami.
»Zdravniki slutijo, da so te napadli lubadarji,« je kar naravnost povedal očka. Mami se je začela jokati.
»To naj bi bilo … nekako … neozdravljivo.« Zdaj se je še oči začel jokati.
»Zakaj prav mene?« sem se zjokala. Ko ravno začnem uživati in dojemati, kaj je to, lepo življenje, pa me napadejo neki brezvezni lubadarji.
»Se jih ne more dati ven? Mislim … kakor koli … zagotovo obstaja zdravilo …« sem govorila. Mami je zdaj jokala kot dež. Komaj je zjecljala:
»R – r – ravno to j – j – je p – p – problem! Morajo te p – p – posekati, če nočemo, d – d – da grejo lubadarji še na druga drevesa!« Zdaj sem bila totalno brez moči. Mislim … sploh nisem vedela, kaj naj storim. Mamo in očeta sem prosila, naj me pustita samo (seveda to sploh ni bilo mogoče, saj se drevesa ne morejo premikati). Seveda sta mi ustregla (tako, da sta se čim bolj nagnila stran). Zdaj sem hotela čim bolje izkoristiti ta čas, ki ga še imam.
»Ej, Robi!« sem mu zaklicala.
»Ja?« je vprašal. Opogumila sem se in mu povedala zgodbo z lubadarji.
» … in tako imam … bog ve, koliko malo časa še. Zato se danes, prosim, opravičite vsi moji prijatelji pri mamah in recite, da …« Nisem mogla dokončati stavka, ker sem imela napad. Spet sem padla v nezavest … odhajam … sem si mislila. Ampak to ni bil napad … samo … podirali so me.
»Viki!!! Podiraš se!!!« je nekdo kričal. Zdaj zagotovo odhajam.
»Zbudi se …« je rekla … Čakaj, čakaj, to pa ne bo mami. Odprla sem oči in videla sem … Nič. Čisto nič nisem videla. Dobesedno.
»Mene verjetno ne poznaš, ampak dam ti namig. Brez mene, ne bi bilo vas,« je spet rekel glas. Brez nje ne bi bilo nas … Saj to je … Zemlja!
»Ste to vi … Zemlja?« sem previdno vprašala, kot da bi se bala odgovora.
»Ja, res je. Povej, kaj te muči?« je povprašala.
»Imam lubadarje in ne vem, kaj naj storim,« me je skrbelo. Morda ima kakšen koristen nasvet?
»Ljubica, to ni nič. Jaz imam ljudi. So kot lubadarji. Kopljejo, delajo bivališča, sekajo vas, drevesa, in še veliko več. Veš kako je šele meni hudo. Misliš, da bom preživela? Saj sem močna, vendar ta bolečina, ki mi jo zadajajo ljudje, je pregrozna. Ljudje se razmnožujejo, vendar Zemlja je samo ena. Treba bi jo bilo čuvati. Ne pa tako ravnati z njo. Na koncu bo konec sveta prav zaradi ljudi. Sem mar jaz kriva, da ljudje onesnažujejo mene? Sem mar jaz kriva, da se borijo, kdo bo naredil najvišjo stolpnico? Ne. Nisem.« Zdaj se je ustavila in jaz sem odprtih ust stala in jo poslušala. Zelo sem jo spoštovala. Seveda je bilo vse to res. Kar je žalostno. Zelo žalostno. Vprašala sem jo: »Imate nasvet?«
»Ah … za tole pa res ni nasveta. Lahko pa ti povem, da če oni s tabo delajo grdo, tudi ti z njimi delaj grdo. To ti pravim iz izkušenj. Zakaj pa misliš, da bi delala potrese in poplave in plazove …«
»Ampak Zemlja, to ni prav. Veste, da zaradi plazov in potresov umre na tisoče in tisoče ljudi? In da zaradi poplav mnogo ljudi izgubi domove? Veste, niso vsi ljudje tako hudobni. Bodite prijaznejši z njimi, pa bodo morda tudi oni z vami.«
Zemlja je nekaj momljala in naposled rekla: »Ljudje so kot cigarete, ubijajo te … Ampak si pa pametna za svoja leta. Tvoj nasvet je vreden zlatega jabolka. Pametna, pametna … «
Ta nežna pesmica me je zazibala v sen …
SKRIVNOSTNI GOZD (Pika Kovač)
Ko sem brez vsakršnega dela sedela v sobi, je prišla mama in predlagala, naj kaj napišem. Čeravno se mi ni najbolj ljubilo, je bilo vsaj privlačneje od čiščena po hiši, ki bi me sicer čakalo. Tako sem se lotila dela … Na stolu sem sedela že približno pol ure, pa je bil pred menoj še zmeraj prazen list. To me je tako ujezilo, da sem celotno zadevo naenkrat vzela precej resno in se odpravila ven po navdih.
Ko sem se tako sprehajala po mestu, posutem s pustimi stolpnicami, sem razmišljala, da tu praktično nimam o čem pisati. Zato sem hitro stekla domov po kolo, se nanj usedla in odpeljala neznano kam. Pojma nisem imela, kam naj sploh grem … Pa sem se kar peljala; čez mesto in med vsemi hitečimi avtomobili, nato po mirnejšem predmestju z mnogo manj hrupa, na koncu pa še zelenem podeželju, kjer je bil travnik na vsakem vogalu. In zatem sem zagledala svoj cilj, ki mi je bil jasen šele zdaj; biser, ki bi očaral slehernega opazovalca – gozd.
Gozdovi me niso nikoli posebej očarali, a ta je bil povsem drug. Barve dreves so se zlivale v prikupne vzorce, vršenje krošenj v vetru je bilo kot tiha glasba in čisto ob vznožju so se smreke v krogu vzpenjale poleg ogromnega hrasta. Tja me je potegnilo, še preden sem to lahko dojela. Med drevesi se je nekoliko v hrib vzpenjala skoraj pravljična pot, na katero so padali snopi svetlobe. Tako sem nekaj časa kolesarila po gozdu in opazovala; vsake toliko sem si zapisala nekaj stvari, ki bi mi lahko bile v navdih. Ko pa sem posnela še nekaj fotografij, se mi je zdelo dovolj. Bližal se je mrak in spomnila sem se maminega opozorila, naj se čim prej vrnem domov … Stisnila sem ustnice ter se že skoraj usedla nazaj na kolo, ko sem ugotovila, da kolesa sploh ni več tam! Zagrabila me je panika! Kdo ga je vzel in kdo mi torej sledi? Sem ga kje pozabila? Kako naj se zdaj sploh vrnem domov pred nočjo?
Ko sem ga tako nekaj časa obupano iskala, sem nenadoma zagledala velik štor. Štor je bil tako gromozanski, da sem se čezenj lahko ulegla, pa je še ostalo nekaj prostora … Tako sem si torej vzela nekaj časa za počitek, da bi potem lažje nadaljevala z iskanjem. Toda ko se zravnam, mi nekaj pristane na glavi! Ko ugotovim, da se ta stvar premika, hitro stegnem roke, da bi jo postavila na trdna tla. Ampak me še isti trenutek hudo popraska po roki, zato odskočim. Tudi stvarca se je prestrašila, saj je skočila na najbližjo vejo in tako sem ugotovila, da je veverica. Veverica, ki ima nekaj modrega v rokah? Pogladim si razbolelo roko in zgroženo ugotovim, kaj je imela med tačkama – mojo najljubšo zapestnico! Zapodim se za njo, čeprav se zavedam, da je veverica mnogo hitrejša in spretnejša. Ko tako pridrvim do neprehodne poti, se v dvomu ustavim, a le za hip, saj potem že zdrvim za njo in sem popolnoma odločena, da bom zapestnico dobila nazaj …
Hitim mimo šumečih grmov in slišim raznorazne glasove ptic, vendar ne naletim na nobenega človeka. Sem tako utrujena, da se skoraj zvrnem po tleh, pa se mi nekako uspe usesti brez večjih težav. Sedaj mi je že vseeno za zapestnico … celo za kolo. Hočem se vrniti domov, a ko se obrnem, prebledim. Pozabila sem, od kod sem sploh prišla in glede na to, da je vse izgledalo enako in neprehodno, sem morala izbrati na slepo.
»Super, sem izgubljena sredi gozda, brez zapestnice in celo brez kolesa!« Ta dan je bil mnogo slabši, kot sem pričakovala … A takrat se je zgodilo nekaj neznansko neverjetnega, čemur še sama težko verjamem. Za menoj je zašelestelo listje in samodejno sem se ozrla, da bi preverila, ali ni mogoče za menoj kakšna grozljiva postava, ki mi sledi. Vendar ni bilo nikogar in hodila sem dalje; dokler ni listje zašelestelo še enkrat, tokrat glasneje, in slišalo se je, kot da nekdo šepeta moje ime … Nekaj časa sem preprosto zrla v listje, potem sem v popolni tišini nadaljevala pot. Ko se mi je že drugič zazdelo, da slišim svoje ime, me je na nekakšen strašljivi način stvar začela zanimati.
Sledila sem šumenju, ki je prihajalo iz nasprotne smeri tako vztrajno, da sem pozabila na kolo, zapestnico in ostalo. Sledila sem zvoku, dokler ni kar naenkrat vse potihnilo … Takrat sem obstala. Počasi sem pogledala v drugo smer in pred menoj je bila še neodkrita, a čudovita razgledna točka. Ni bila tako visoko, pa vendar sem imela razgled nad celotno vasjo ter delom predmestja. Sedaj, ko je padel mrak, je vse skupaj delovala še nekoliko bolj mistično in celo bolj čudovito. Čez obraz se mi je razpotegnil gromozanski nasmeh, ko sem pomislila še na eno dejstvo izrednega pomena: »Tu je moja pot domov!« Prej sem morda res prišla po drugi poti, a tudi tu bom z lahkoto našla pot.
Ne vem kako ali zakaj, vendar me je gozd na nekakšen nenavaden način tudi poživil; namesto da bi šla po hribčku navzdol lepo peš, sem se ulegla na travo in se odkotalila prav do vznožja. Pristala sem na hrbtu in pred mojimi očmi so se nekam v zrak vzpenjala še zadnja drevesa ob robu gozda. In ravno takrat je z enega skočila majhna veverica, s sklenjenimi tačkami, ki … »O, ne,« me je zmrazilo. »Spet ta kradljivka!« Prej me je resnično ujezila, ko mi je kar tako vzela zapestnico, zdaj pa sem si mislila, da naj jo kar ima! Pobrala sem se s tal in poskočno nadaljevala pot domov, nakar mi je nekaj skočilo pred noge! Odskočila sem in videla, da je le veverica … ki pa je pred mojimi nogami spustila zapestnico, potem pa je že ni bilo več.
Moram priznati, da mi je ta malenkost polepšala celoten dan, a mogoče sem prehitro rekla. Ko se je hribček končal, je bilo le še par posameznih dreves in ob zadnjem se je nekaj zasvetilo. Priprla sem oči ter pomislila, da to ni mogoče; na zadnje drevo je bilo naslonjeno moje izgubljeno kolo! Vsa srečna sem stekla tja in napravila naravnost nenavaden gib – objela sem drevo; velik jesen, kot da je prav ta odgovoren za to nenadno vrnitev kolesa. In ob tem sem ugotovila še nekaj drugega; gozdovi so resnično lahko čarobni; pa s tem ne mislim le na čudežno vodenje po pravi poti in prikazovanje koles, temveč tudi na to, da gozdovi lahko osebe naučijo pravilno reagirati v kriznih situacijah in jih pripravijo do tega, da počnejo stvari, ki jih drugače ne bi … Šele takrat sem se tudi zares zavedla, da objemam drevo in sem se zato raje odmaknila.
Usedla sem se na kolo in odpeljala domov. Misel, da je mogoče nekdo malo prej ukradel moje kolo, sem že zdavnaj zavrgla, saj mi ga verjetno ne bi kar tako vrnil, če pa si ga je kdo slučajno malo sposodil, lahko le upam, da si ga ne bo več. Komaj sem čakala, da doma povem, kaj vse sem doživela in počela. Seveda nekaj podatkov lahko tudi malček izpustim … Upam tudi, da mami ne bo preveč jezna, ker sem tako pozna. Je pa po poti v moji glavi nastala prav krasna pesem … Vsekakor se bom kmalu vrnila in naprej raziskovala mističnost tega prečudovitega gozda.
