LOTA MARTINJAK IN PIKA KOVAČ MED NAGRAJENCI
Na natečaj za Roševe dneve 2017, literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol, se je letos prijavilo 48 mladih literatov iz vse Slovenije.
Strokovna komisija je izmed vseh poslanih prispevkov izbrala dvajset najboljših, pet med njimi pa je nagradila. Med nagrajenci sta tudi učenki naše šole: LOTA MARTINJAK, 8. a (poezija) in PIKA KOVAČ, 8. b (proza).
Izbrani mladi avtorji bodo sodelovali na enodnevni literarni delavnici, ki jo bodo pripravili 22. marca 2017 v Celju, vodil pa jo bo Boštjan Gorenc – Pižama. Sedem nagrajenih mladih literatov pa vabijo tudi na predstavitev v Center za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani.
Mentorica Zdenka Ivančič
Sedel je tam
Na ulici sredi mesta
čisto sam
je zrl v svet.
Gledala ga je
iz bližnje kavarne
stara gospa,
gledal ga je
z vprašujočim pogledom
mimoidoči sprehajalec,
gledala ga je
mamino roko držeč
mala deklica s čopki,
gledal ga je
v službo hiteč
nek mlad moški.
On pa je le
tam sedel
in vračal pogled.
Kaj so videli,
vsi ti hiteči
obrazi …?
Brezdomca.
Osebo?
Človeka …
LOTA MARTINJAK, 8. a
Kaj je čutila?
Sama
ob vse
je stala
na koncu
poti
se spraševala
kaj bo
zdaj z njo
premišljevala
o domu
ki ga je
uničila
bomba
vržena
vedno
na tiste
najbolj
nedolžne
ljudi.
Samo
stala
in se
spraševala
prežeta
s toliko
občutki …
Kaj je čutila?
LOTA MARTINJAK, 8. a
LAHKO BI BILO DRUGAČE
»Ta dež me spravlja ob živce,« sem rekla jezno, saj sem v šoli zopet dobila oceno, ki si je nisem najbolj želela … In potem še te nadležne dežne kaplje, ki jim čisto nihče ni dovolil, da kar dežujejo vsepovprek brez vsakega reda …
»Pa saj je … samo dež,« je ljubeznivo rekla sestra, čeprav sem sama vedela, da me le pomiluje; nikoli me ni užalila ali imela karkoli proti mojemu mnenju, če že, pa je to le povedala na zelo … nežen način. In to le zaradi tiste moje težave … tiste, da imam avtizem ali karkoli že. Saj nimam nič proti njeni prijaznosti. Toda saj ni treba tega vsem vedeti, kajne? Torej tudi Tini ne.
Nič ji nisem odgovorila, ker sem imela preveč dela s tem, da sem se smilila sama sebi. Dežja je bilo vse več in moteč zvok udarjanja dežnih kapljic ob steklo je bil vse glasnejši.
»Amm … Anja?« me je sestra nekoliko zaskrbljeno pogledala, ko sem skoraj padla s stola zaradi zatiskanja ušes.
Nekaj časa sem bila tiho.
»AAA! Kako naj rišem, če me pa moti ta dež! Ne maram ga …«
»Mene ne moti …«
Sestri zopet nisem odgovorila, temveč sem le mahala okoli sebe, da bi pregnala ves trapasti dež, čeprav sem vedela, da ne gre tako … Potem naju je mama poklicala k večerji in molče sem šla k mizi.
Tine še ni bilo in sem brez vsakega občutka zakričala: »Tina, večerja je, pridi že!« In že je bila tu; bleda in tiha kot vedno. Povečerjali smo makarone in pred tem krompirjevo juho; vse rumeno, kot mi je všeč. Jaz namreč ne prenesem oranžne ali rdeče: ne korenja ne rdečih jabolk; niti bombonov ne.
In kaj potem, če ne razumem, zakaj je tako neznosno smešno, da se dve svetlolaski plazita po trgovini; če je to karkoli, je le neumno in ne smešno! Pač, sem drugačna in če koga moti, naj se briga zase … To še ne pomeni, da sem … avtistična. No ja, sem tudi precej nadarjena v določenih pogledih; na primer 345 krat 567 lahko izračunam na pamet in … poteze drugih lahko predvidim vnaprej in ravno zato imam tudi rada šah, pa še v bistvu … mi to kdaj pride prav …
Sestra je vstala, da bi odnesla krožnik. Meter in pol pred njo je bil na tleh majhen model avtomobilčka, ki sem ga v jezi vrgla tja nekoliko prej … Zakričala sem, kar se je dalo glasno in potegnila sestro nazaj, da ne bi stopila nanj ter padla in razbila krožnik. Sestra, ki sem jo morda malce prehitro potegnila vstran, je potiho vzkliknila in bila opravičeno zmedena. Jaz sem obmirovala.
Vmešala sta se mami in oči. Namesto, da bi me pohvalila in rekla: »Uf, tole je bilo pa za las!« ali kar koli že, sta sestro hitro potegnila stran od mene in se name zadrla nekaj v smislu: »Pusti jo na miru!« in »Kaj je zdaj Tina kriva?!« Pritisk mi je zaredi mojega trenutnega podviga že tako ali tako narasel, ko pa sta se starša še drla name, je bilo vsega preveč …
Začela sem kričati, kar naenkrat sem ležala na tleh in opletala z rokami … nato je bilo vse tiho.
»Oprosti …« mi je rekla mami. »Nisva mislila tako …«
Jaz sem nekaj časa samo ležala.
»Spotaknila bi se ob avtomobilček in padla,« sem razložila in kratek pogled na starša me je hitro zopet odvrnil stran … Šlo jima je na jok. Nisem neumna in vem, kaj sta mislila starša. Da se ne morem dovolj nadzirati. Mislila sta, da bom nekaj storila svoji lastni sestri; jo poškodovala … ker sem pač avtistična … Začela sem dihati globlje in brez enega samega pogleda nanje sem odšla v sobo ter zaloputnila vrata za seboj.
Dežne kaplje so lepe; tako popolne, tako elegantne, tako v ritmu padajo na moje okno. In brez kakršne koli besede očarajo slehernega posameznika, če si le vzame čas za njih … Pa jih vseeno ne maram …
Zaslišala sem škripanje vrat za seboj. Vdihnila sem: »Vem, da včasih preveč burno odreagiram. Vem, da te ne bi smela tako poriniti. Vem, da mogoče ni najpomembnejši en blesav krožnik!« … Takrat sem se obrnila in za menoj ni stala Tina, temveč mami.
Obrnila sem se nazaj in na risbo narisala še nekaj dežnih kapelj, nato pa vse skupaj počečkala, ker mi ni bilo všeč. Mami je prišla do mene in me objela okoli ramen. Nato me je nekajkrat pobožala po hrbtu.
»Na nek način te čisto razumem, Anja,« je začela. »Si super pametna punca in čudovita oseba, za katero vem, da ne bi nikoli, ampak res nikoli, nikomur storila karkoli žalega, če za to nimaš razloga.«
Pogledala sem v tla.
»Ampak vem, da sva z očijem grozno odreagirala in da ne bi smela niti pomisliti na to, kar sva ti rekla in da te je to prizadelo. In vem, da ti zadnje čase … odkar smo odkrili, da … no … Ni ti lahko in …«
Takrat se je zlomila in začela jokati v mojo ramo. Jaz nisem jokala … A naredila sem nekaj drugega … Nekaj, kar jo je presenetilo – objela sem jo in pustila, da se zjoka do konca. Potem je zapustila sobo in zopet sem bila sama.
Blagor dežju. Ta le pada; brez kakršnega koli razloga in ne da bi kdorkoli imel karkoli proti njemu; brez skrbi … Pa kaj, če me v šoli ne marajo. Pa kaj, če se bom morala prešolati. Pa kaj, če sem, kar sem! In vem, da ni pravično … Da bi lahko bilo drugače! Pa ni in s tem se pač moram sprijazniti slej ko prej. Nisem dež, nisem veter, nisem … megla! Sem Anja in sem drugačno dekle! … Nisem edina in ta krivica se pač ne dogaja le meni …
Tolažba se ni izkazala za popolno pomilovanje same sebe in mi je zato morda za majhen odtenek celo zvišalo samozavest. Potem sem še malo počečkala svojo že tako uničeno risbo … A tokrat kar tako; brez razloga.
In zdaj še, zakaj ne maram dežja; je lep, je brezskrben, a vendar: enkrat pade in konec, dež se ne pobere. Nobena kaplja ne bo nikoli več taka, kakršna je bila! Vedno, ko pada dež, ta ni isti kot včeraj. Čeprav je izhlapel in zopet postal dež, na las podoben prejšnjemu … Jaz pa bom vedno jaz in tako mi je tudi všeč. Naj rečejo, kar hočejo. Jaz sem Anja in sem drugačno dekle!
V sobo je vstopila Tina. Pogledala sem jo in se celo poskusila nasmehniti: »In imam čudovito sestro.«
Naslonili sva se na okensko polico in le opazovali to nadvse turobno vreme ter si verjetno mislili enako: »Lahko bi bilo drugače …«
PIKA KOVAČ, 8. b
