LOTA MARTINJAK IN PIKA KOVAČ MED IZBRANCI
Na natečaj za Roševe dneve 2018, literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol, se je letos prijavilo 39 mladih literatov iz vse Slovenije.
Strokovna komisija je izmed vseh poslanih prispevkov izbrala dvajset najboljših, katerih besedila bodo objavljena v zborniku, pet med njimi pa je nagradila. Med izbranimi avtorji sta tudi učenki naše šole: LOTA MARTINJAK, 9. a (poezija) in PIKA KOVAČ, 9. b (proza).
Izbrani mladi avtorji bodo sodelovali na enodnevni literarni delavnici, ki jo bodo pripravili 21. marca 2018 v Celju, vodila pa jo bo Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in publicistka. Pet nagrajenih mladih literatov pa vabijo tudi na predstavitev v Center za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani.
Lota Martinjak, 9. a, OŠ Brezovica pri Ljubljani
TA PESEM JE ZATE
Dvigni glavo,
bori se!
Zase, za to, kar si,
ker dovolj imaš moči,
lahko porušiš zidove,
v oblakih zidaš gradove
in ko na krilih sanj poletiš,
lahko si, kar si zaželiš,
svojih želja več ne skrivaj
ter upanje svoje zalivaj.
Ne obupaj,
ne ustavi se!
ODHAJAMO
Ne želim da greste
raje bi zamrznila
vse skupne trenutke
ker dobro vem
da se bomo spremenile
da nihče ne more
uzbežati pozabi
in da se morda
ne bomo več videle
ne pustite me
popolnoma same
ker se zavedam
da ne bom vedela
kam in kako
zato prosim
ne pozabite me
ko bomo odšle
vsaka po svoje.
Pika Kovač, 9. b, OŠ Brezovica pri Ljubljani
SOLZE ZDRAVIJO
Bilo je prekrasno jutro. Da smo si na jasnem; še zdaleč ni bilo veličastno, a konec koncev veličastna jutra niso vedno prekrasna, to pa je bilo povsem navadno in hkrati popolno. Medtem ko so se vaški otroci podili po trati in okoli hiš, sem jaz zgolj sedela na okenski polici, nekoliko v upanju, da v nerodnosti ne zgrnem na tla in nekoliko v sproščenosti nedeljskega brezdelja. Po navadi sem lahko tako sedela več ur, vendar v zgodnejših jutranjih urah, ko prijetne tišine ni kalilo otroško dretje. A ker v vsakem primeru nisem imela pametnejšega dela, mi je kaj kmalu postalo dokaj vseeno.
Kljub vsej popolnosti začetka tega dneva, brez vsakršnega dela, pa zame to ni bil tudi dan brez skrbi. Seveda je moral obstajati nekakšen razlog za delno zapiranje vase, da sem raje sedela na okenski polici, kot pa se igrala z drugimi otroki, da me je vsake toliko stisnilo v želodcu, oči pa so me zapekle. Moj stari oče je na smrt bolan pričakoval trenutek, ko bo zapustil svet, kot ga poznamo.
Ko sem to izvedela, se je nekaj v meni zlomilo. Zato, ker na lastni koži česa takega resnično še nisem izkusila. Bilo je novo in drugače, zato so bili občutki sprva mešani. Seveda sem vedela veliko o smrti in umrljivosti na splošno, a da bi nekdo pristopil k meni in mi kar tako predal žalostno novico, me je doletelo prvič … Bilo je, kot bi nekdo vame vrgel nož in zgrešil, a nož bi me vseeno oplazil. Bolečina ni tako očitna, a peče in se zažira … Zadnjih nekaj dni se skušam s tem sprijazniti in razumeti, a zdi se mi, kot da sem še zmeraj v šoku in nesposobna za kakršnekoli miselne napore. To pa ne spremeni dejstev, da še zmeraj lahko čutim. Zopet me zaskeli oko in po licu mi steče kaplja slane vode. Pred dnevi sem se prav tu prvič po dolgem času zares zjokala, hkrati pa sem se ozirala, da ne bi kdo opazil mojega pomilovanja vrednega vedenja.
Kmalu je tej prvi kaplji sledila še druga, celo nekoliko večja in hitrejša, tej pa še ena; v moj obraz so si utrle majhno strugo, po kateri so lahko nemoteno kapljale nekam daleč proti tlom. Če sem se takrat sramovala, mi je bilo sedaj zaradi tega lažje. Počutila sem se, kot da z vsako solzo stran odteče del mene. Del, ki mi je bil zgolj v napoto oziroma del, ki naj bi predstavljal skrbi. Teh pa nikoli ni premalo. Ob tej dokaj prazni tolažbi in kolobarjih okoli oči teh strugah po licih, sem presedela še nekaj časa in opazovala že predobro znano sliko pred menoj. Drevesa so nežno valovila v rahlem vetrcu, ptice pa so se kot okraski ponašale v njihovih krošnjah. Zanimalo me je tudi, kaj se dogaja pod okvirjem te slike. Ali so moje solze zadele kakšno nič hudega slutečo mimoidočo mravljico? Verjetno nikoli ne bom izvedela, poleg tega pa so bile moje solze namenjene oddajanju skrbi in ne še dodatnemu ustvarjanju novih.
Počasi sem se hotela splaziti v notranjost hiše in že prvi trenutek opazila, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Zrak je bil hladen in neprijeten, že sam pogled na turobno notranjost hiše manj privlačen od tistega na drugi strani okna in zaslutila sem, da je nekaj narobe. Napetost je naraščala … Še preden sem vstopila v predsobo, sem zaslišala pridušen jok. Stisnilo me je pri srcu – vedela sem, kaj je. Že ves čas sem vedela, a se nisem hotela sprijazniti z golim dejstvom, vse do tega trenutka. Pokukala sem skozi vrata in se takoj zazrla v še eno od mojih premnogih skrbi. Nisem bila prepričana, ali bom sploh lahko prenesla pogled na svoja starša med neizprosnim jokom še trenutek dlje, morda pa tudi onadva nista bila še pripravljena na pogovor z mano.
Nista me še opazila in vse, kar se mi je v tistem trenutku sprehajalo po glavi je bilo, kaj naj jaz storim v taki situaciji. Ker je bilo že tako nevzdržno, sem hitro pretehtala vse možnosti in se odločila za najbolj nesebično: zbrala pogum, da vstopim ter se jima pridružim pri tovrstnem žalovanju.
Počasi sem stopala proti njima; korak po korak, da me ne opazita in možnost, da pobegnem, je bila takoj za ovinkom, a kot da del mene hoče pozornost, sem rekla: »Mami? Kje je dedek?« Zdrznila sem se. Po možganih mi je skakalo mnogo besed in nobena ni bila prav lepa. Tako zrela, pa take neumnosti sprašujem! Mama se je sunkovito obrnila in me je zgroženo pogledala. Malo zaradi narave vprašanja, malo pa zato, ker je bila še zmeraj v šoku … pa vendar, sem si rekla, to je velika stvar in treba se je bilo prepričati. Mama je počasi in nekoliko krhko, kot da jo skrbi, da se ji bo odlomil delček brade, če naredi kakšen nenadzorovan gib, odkimala ter mi s tem pokazala, da ni pripravljena govoriti, ampak konec koncev je bil že to zadovoljiv odgovor.
Ne glede na vse sem se še zmeraj počutila hrabro in pristopila k njima ter ju počasi objela. Vedela sem, da bo to prišlo. Vedela sem tudi, kaj vse še sledi. A vendar sem vedela, da bo čas počasi pozdravil naše rane in odnesel vso to zgoščeno žalost. A ker je včasih bolje imeti več učinkovitih zdravil kot le eno, sem storila isto kot že tolikokrat poprej; izlila sem svoja čustva in skrbi skozi solze. Lile so v potokih in končale kot reka s štirimi potoki, saj je tudi oče neustavljivo jokal … Življenje je pač tako: ničkolikokrat te prizadene, pa četudi zgolj zato, ker nisi storil prav nič narobe. Zato se splača živeti vsak dan, po možnosti še do prerane smrti …
Spet slika: beli oblački kot smetana na obličju neba, miroljubna zelenkasta drevesa v spoštovanju do te prečudovite nebesne modrine in nekaj nadobudnih ptic, ki so svobodne in neustrašne letele nad drevesi. Moja terapija, tako s časom, kot s solzami, je šla proti koncu in začenjala se je nova. Ta je bila lepša. Nasmehnila sem se. Če sem prej jokala, se bom zdaj smejala. Če sem bila prej na tleh in sedaj stojim pokonci, lahko samo še poletim. Pridušen smeh. Ne, ni moj. Včasih lahko tisto, kar je za okvirjem prekosi vsako še tako prečudovito sliko, predvsem če je opazovalcev več. Kajti poleg mene sta sedaj sedela tudi oče in mama na podobni terapiji, kot sem bila sama. Še en smeh. Ja, … moj.
