Literarni natečaj ZELENA ČUDESA, Revija PIL
Revija PIL je tudi letos razpisala natečaj, kjer so si avtorji v svojih zgodbah predstavljali, da so rastline ter se na tak način vživeli v te zanimive prebivalce našega planeta.
Prvo nagrado na tem natečaju je prejela naša učenka PIKA KOVAČ, 8. b, za svojo zgodbo BITI RASTLINA NI LAHKO.
Povabljena je bila na svečano podelitev, ki je bila ob Dnevu očarljivih rastlin 19. 5. v Biološkem središču v Ljubljani.
BITI RASTLINA NI LAHKO
Biti človek je … no … preprosto. Biti rastlina pa mnogo težje. Seveda bi marsikdo pomislil, da to preprosto ni res, saj morajo ljudje ves čas nekaj razmišljati, se odločati in tako dalje, rastline pa ne delajo drugega, kot da so tam in da rastejo. Čeprav to sploh ni res, saj opravljajo tudi fotosintezo in se razmnožujemo, a pustimo to. Važno je, da marsikdo misli, da so rastline nekaj najpreprostejšega in na splošno nezanimivega … Pa ni tako. Jaz bom že vedela, saj sem jaz to tudi bila! Sicer le za en dan, a že tega sem komaj preživela!
Kakšen teden nazaj sem zvečer legla v posteljo. Dan je bil popolnoma običajen in tako sem šla v miru spat; ko kar naenkrat zaslišim ropot. Pa to ni bil običajen ropot, kot da bi sestri zopet padla žlica, s katero ponoči krade čokoladno kremo, temveč tiho šumenje vetra. Oči nisem odprla, dokler se to tiho šumenje ni prelevilo v glasno rohnenje in sem bila tako rekoč prisiljena odpreti oči in ko sem jih, je bilo huje, kot da jih sploh ne bi …
Okoli mene ni bilo drugega kot polno ogromnih rož. Najgrozljivejše pa je bilo to, da so bile rože večje od mene! Imele so gromozanske cvetne liste, nebeško bele barve, in čudovita ter ponosna zelena stebla, pa sem rekla, da bom pogledala navzdol, ali imajo take korenine kot drevesa. A čakal me je strašljiv prizor; tudi sama sem bila steblo! Bila sem zelena, nisem imela ne rok ne nog in še huje – bila sem gola! Če ne bi bila ravno zelena ali kakršnakoli že, bi se verjetno do vesolja videlo, kako sem zardela v tistem trenutku in najraje bi kričala in se drla, kaj se sploh dogaja, a to se pač ne dela, sploh če hočeš ostati neopazen.
A takrat me je prešinilo: »Kaj pa, če sanjam? Kaj, če je vse skupaj le plod moje domišljije?« Tako sem se kar sprijaznila s tem, da še zmeraj sanjam in da kaj drugega sploh ni mogoče, ter da je popolnoma vseeno, kaj počnem. Pa sem naredila prvo in verjetno tudi najneumnejšo stvar, ki mi je padla na pamet; začela sem se na vse grlo dreti …
Najprej se ni zgodilo nič in spraševala sem se, kako torej izgleda grlo pri rastlinah. A kar naenkrat sem z glavo udarila ob tla! Potrebovala sem nekaj časa, da sem dojela, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ko sem se upognila nazaj gor ter jo na srečo odnesla le z nekoliko otečenim steblom, je bila ena od rastlin obrnjena proti meni. Majhne izbuljene očke so mi dale vedeti, da sem nekaj storila narobe, vendar je bilo vse, kar sem v tistem trenutku uspela pomisliti: »Upam, da jaz nimam tako grdo zariplega obraza!« Roža pa je medtem odprla svoja micena usta in jezno spregovorila: »Se ti sploh sanja, kaj počenjaš? Dereš se, kot da se ti je strgalo, medtem ko se tod okoli smuka čreda lačnih ovac!« Raje ne vem, kakšen je bil moj rumenkasti obrazek v tistem trenutku, saj si niti v sanjah nisem mogla zamisliti, da bi me pojedla ovca. »Malo stran jih je nekaj in prav lahko se zgodi, da pridejo sem, takrat pa bo z nami konec! Torej ostani tiho in se raje ne premikaj preveč!« To sem razumela kot primerno opozorilo, ki sem ga takoj upoštevala.
Čez čas me je vse skupaj začelo neznansko dolgočasiti. Vem, da se ti take stvari ali sanje ali karkoli že ne dogajajo ravno vsak dan, pa vendar je postalo nekoliko … nezanimivo. Po glavi so se mi kaj kmalu začele poditi sebične misli. Pomislila sem, da so vse rože enake in konec koncev sem tudi jaz med njimi in kako bi bilo, če bi se jaz od njih razlikovala in bi torej med vsemi cvetlicami najbolj izstopala. Lahko bi celo prišel kak prijeten cvetličar in me odnesel kam na lepše ali celo na kako razstavo in mi ne bi bilo treba tu dobesedno gniti … Moje sanjarjenje se je sčasoma prelevilo v zasanjano petje, sledil pa je še en udarec ob tla. Tokrat je bil obraz rastline že skoraj oranžen, tako da sem se raje nagnila nekoliko vstran, da me ne bi še enkrat udarila. Že je odprla svoja usteca, da bi spet rekla nekaj v smislu »Pa kaj je s tabo, da ne razumeš preprostih navodil …«, ko jo je nekaj prehitelo … Nekaj, kar mi je dalo vedeti, kaj se v resnici dogaja … Od nekod se je primajala ovca. Ogromna, lačna, strašljiva in puhasta gmota mi je dihala za vrat, privoščljiva rastlina pred mano pa se je potiho smejala. A morda je bilo ravno to tisto, kar me je rešilo, saj ko mi je za vrat padla velika smrdljiva kaplja sline in sem bila prepričana, da je po meni, je ovca dvignila glavo, kot da gleda, od kod je prišel ta pridušen smeh. Napravila je korak naprej … Še enega … in še enega. Dokler ni stala točno pred tisto rožo. Sklonila je svojo gromozansko glavo, da bi jo potegnila iz zemlje, jaz pa sem pogledala stran, da mi ne bi bilo treba gledati tako strašljivega prizora. Ko jo je nekajkrat prežvečila, se je očitno odločila, da ima rož dovolj, ter se je raje vrnila k detelji.
Oddahnila sem si in opazovala izraze na obrazih ostalih rož, ki pa se mi niso zdeli kaj posebej navdušeni niti prestrašeni; očitno so tega že navajene. Jaz pa sem se prepustila vetru, ki me je nosil sem in tja, pa spet sem in spet tja … Verjetno sem se precej zasanjala, saj ko sem odprla oči, pred menoj ni bilo več nebeško belega polja cvetlic, temveč mogočna drevesa s čokoladno rjavim lubjem. Sprva sem se nekoliko ustrašila, potem mi je vse skupaj začelo ugajati. Zrak je bil prijeten, zvok vetra pomirjujoč, razgled pa naravnost čudovit. »Aaaahh,« mi je ušel kratek izdih in ne vem kako, a mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi koga vprašala, kje sploh sem in da bi pomislila, kaj sploh delam tako visoko, ko pa sem bila pred nekaj trenutki še drobcena rastlina … In ko sem se že pripravila na to, da bom končala na trdih tleh, je bilo konec. Nič ni bolelo, nič nisem videla, a zgodilo se je nekaj drugega …
Vstala sem iz postelje in globoko zazehala … Dojela sem, da nisem več roža ali karkoli že, temveč zopet človek. Sicer sem bila sprva razočarana, ko sem pomislila, da v bistvu sploh nisem bila nikoli rastlina, ker so bile to zgolj sanje, potem pa sem nekaj opazila; na tleh, poleg moje postelje je bil majhen cvet … nebeško bel in prav tak kot cvetlice na polju. Nasmehnila sem se in ga spravila. Česa takega nisem nikoli več doživela, še danes pa pazim, da ne pohodim kake rastlinice in raje hitro pogledam stran, ko ovce jedo rože.
