+386 1 292 72 00 | fax: +386 1 365 55 39 info@os-brezovica.si

Konec februarja se je zaključil 6. literarni natečaj Bodi pisatelj, ki ga vsako leto organizira Pionirski dom – Center za kulturo mladih. Učenec 6. c Jakob Bernard si je s spisom Super čevlji prislužil posebno omembo žirije in za to prejel priznanje. Čestitamo!

Mentorica: Urša Krvina

 

Super čevlji

Ležal sem in gledal v brezbarvno temo. Pred očmi so se mi prikazovali čevlji vseh vrst: gojzarice, sandali, gumijasti škornji, salonarji; verjetno zato, ker jih morajo otroci dobiti še pred novim šolskim letom. Nato sem zagledal četverokotno dvorišče, tisto dvorišče in tisto hišo, kjer smo stanovali. Po dvorišču sva hodila jaz in moj brat, sedem let stara fantiča. Sprehajala sva se po praznem dvorišču in občudovala svoje nove čevlje, ki sva jih imela prvič na nogah.

Takrat pa sem se zbudil. Vse so bile le sanje. Bil je prvi šolski dan. Odšel sem v šolo z novimi čevlji, na katere sem bil zelo ponosen. Pred šolo me je stisnilo pri srcu. Ko pa sem prišel v šolo, so vsi začeli hvaliti moje čevlje. Počutil sem se imenitno. Spraševali so me, kje sem jih dobil, jaz pa jim nisem povedal. Naslednji dan so vsi imeli enake čevlje kot jaz. Nihče se ni hotel družiti z mano. Takrat sem prvič občutil razočaranje. Razočaran sem bil nad sabo. Cel teden sem razmišljal, kako bi to popravil. Odločil sem se, da se pred vsemi opravičim za svoje dejanje. To sem res storil, a ni zaleglo. Spametoval sem se in ugotovil, da to ni edino dejanje, ki je slabo vplivalo na sošolce.

Že v prvem razredu sem ustanovil druščino, s katero smo se norčevali iz sošolcev. O njih smo govorili same slabe stvari. Tako so se počutili zapostavljene. Sklenil sem, da se bom vsakemu učencu, ki sem ga prizadel, opravičil.

V svojih super čevljih sem tako začel s svojo najtežjo preizkušnjo. Hodil sem od enega do drugega, se opravičeval in spraševal, kako lahko popravim svoja nepremišljena in neumna dejanja. Začudeno in presenečeno so me gledali. Nekaj učencev me je vprašalo, ali moji čevlji delajo čudeže. Nasmejal sem se in jim odgovoril, da jih nimam obutih na glavi, da pa je zgodba okrog njih vendarle zbistrila moje možgane. Ko sem se opravičil zadnjemu učencu, sem dobil občutek, da sem pravkar začel z novim obdobjem svojega življenja. Lepšim, srečnejšim, predvem pa bolj veselim. Odslej učenci ne bodo več pogledali stran ali v tla, ko se bomo srečali.

Se moram za to zahvaliti svojim super čevljem? Mislim, da ja, saj me prav ti nosijo po tej novi poti. Ko jih zjutraj obujem, se jim v zahvalo nasmehnem in rečem: »Pa pojdimo skupaj v nov, lep dan!«

Jakob Bernard

(Skupno 49 obiskov, današnjih obiskov 1)